En hrib stoji in reka boža polja do goric. <br /> Tja bog oženi dobro voljo, smeh rdečih lic. <br /> Je pojstla pridno &scaron;kripala, <br /> da se je tresla noč, <br /> Če koga je prineslo tja <br /> nikdar ni h'tel proč. <br /> <br /> Če zlato sonce rado sije noter v na&scaron;o klet. <br /> Mi smo ga znali v svoje sode srečnega ujet. <br /> Pomagalo bo pesmi pet, <br /> preganjat žalosti. <br /> Naj končno sli&scaron;i celi svet, <br /> kaj v glavah nam cveti. <br /> <br /> O, moj Maribor je tak fejst nor, <br /> da srcu vse verjame, <br /> ko vino brcne pamet v rit, <br /> ko se mu du&scaron;a vžge....... <br /> <br /> Ko topli veter svoje &scaron;korce pihne k nam na ples, <br /> takrat resnica trdno spi in takrat je vse res. <br /> Moj Maribor bo vedno živ, <br /> ker z njim se dan začne, <br /> če koga ma&scaron; res tak fejst rad, <br /> tak nikdar ne umre. <br /> <br /> O moj Maribor je tak fejst nor, <br /> da srcu vse verjame, <br /> ko vinu brcne pamet v rit, <br /> ko se mu du&scaron;a vžge....