Lajlajlajlajlalaj lajalalalalaj...

Za devetimi gorami in morji sedmimi,
živela je cvetlica z listki zelenimi,
a imela je nesrečo, kar rado se zgodi,
da živela je v deželi Republiki Sloveniji.

Kajti tam cedijo se mleko, med in mast,
in normalno, da sosedi šli so jih napast.
So nam ropali domove, klali nam živino,
kleli čez Boga, družino, vino, domovino,
izčrpali bogata so najdišča diamantov,
nič več ni le Doberdob grob slovenskih fantov.

A cvetlica, ki nemočno gledala je to,
sklanjala je glavico in jokala močno,
jo slišal je sovrag, ta kruti, ki deželo je poklal
in v boj za nje obuti jo je vod vojakov potacal.


Lajlajlajlajlalaj lajalalalalaj...

A tedaj je cvetlici dokončno prekipelo,
ker so stvari na svet, ki se jih početi ne bi smelo;
lahko fentate nam mesta, razbijete vsako šipo,
lahko se zruši avtocesta in razpustite nam fuzbal ekipo,
lahko nam nohte trgate v živo dol iz prstov,
ma ne tacat po rožicah, ki zaščitena so vrsta.

Dosti zdaj Planika tega sranja ima, le zato, ker ni velika jo lahko vsak taca.
Je v pomoč priletel Nato z vso vojaško robo, cvetlica pa je zrasla v atomsko gobo (gobo, gobo).
Toda odletelo vse v kurac je res, a smo ohranili nacionalni interes,
tako otroci naučili smo pomembnega se fakta:
noben te nebo jebal, če član si Nato pakta.