V temnih oblekah ljudje,
v dolgi koloni stoje,
najbolj poznani naprej,
vse do konca do onih, ki ni jih videl doslej.

Bleda podoba nad tem
Vidi v duše ljudem,
Sliši se tisto ime,
Ki njej pomenilo je vse.

"Nočem domov, z njimi grem!
Nočem nazaj na to pot!"
Sliši se strel v srce, sliši se strel...

Kje se plazijo preplašeni?
Kje nastane ples odmaknjenih?
Kaj podira svet izobčencev?
Kaj ostane, ko jih ni domov?

Slike so varovane še po tem, ko gredo.
Vsi prostori ostanejo prav taki kot so.
Vsi prelepi vrtovi se spreminjajo v zmes bolečine in solz.
Že grmi krik v glavi, "samo ne on, ne on..."

"Nočem neba brez vseh zvezd.
Nočem vrtov brez dreves."
Slika edino ne ve. Slika edino ne ve!