Priznam le eno misel: vztrajne sreča doleti. <br />Želim okusiti čimveč stvari, <br />raziskujem, na napakah se učim, <br />le tako izku&scaron;nje si pridobim. <br /><br />Vsak si svojo pot tlakuje sam, <br />jaz občutku se predam. <br /><br />Spoznam, da prava pot ni vedno trden most, <br />včasih padec zaboli. <br />Odločen je korak vsak, ki ga naredim, <br />in vedno spremlja me pogum. <br /><br />Visoke so ovire, zame hi&scaron;e so iz kart, <br />na zunaj trdne, zru&scaron;i jih že prst. <br />Ne obupam, se ne dam, saj moč imam, <br />da svet objamem, sonce vzamem v dlan. <br /><br />Vsak si svojo pot tlakuje sam, <br />jaz občutku se predam. <br /><br />Spoznam, da prava pot ni vedno trden most, <br />včasih padec zaboli. <br />Odločen je korak vsak, ki ga naredim, <br />in vedno spremlja me pogum. <br /><br />Tudi če poru&scaron;ijo se vsi mostovi, <br />v temi izgubi se sled, <br />jaz zaupam le občutku, ki me vodi, <br />dokler je ne najdem spet. <br /><br />Spoznam, da prava pot ni vedno trden most, <br />včasih padec zaboli. <br />Odločen je korak vsak, ki ga naredim, <br />in vedno spremlja me pogum.