Nocoj te bom ljubil &scaron;e bolj nežno, <br />zato bolj trpežno in vseobsežno. <br />Re&scaron;il te bom spon in okov, <br />užival v igri življenskih sokov. <br />Visoko nad pobesnelimi brezni <br />odprl bom vrata v tempelj ljubezni, <br />poklical valove z mojih obal, <br />zakričal sredi tvojih katedral. <br /><br />Zvečer, ko veter barvo spremeni, ti priznam, <br />da te sploh nimam rad, jaz sem vate zatrapan. <br /><br />Nocoj te bom ljubil &scaron;e bolj poskončno, <br />zato bolj sočno, <br />na trenutke nadzvočno. <br />Ko bo&scaron; mislila, da sem že končal, <br />te bom pa &scaron;e malo crkljal. <br />Vate bom spustil svoje ptice, <br />te nežno ugriznil bom na lice, <br />če bo&scaron; dovolila, v tvoje srce <br />vtetoviral bom svoje ime. <br /><br />Nocoj te bom ljubil &scaron;e bolj vroče, <br />zato bolj tekoče, na trenutke pekoče. <br />Kjer rojstvo in smrt si podata roko, <br />se zlijem v tvoje telo. <br />Globoko v sebi imam prostor zate. <br />Nihče ne ve zanj, <br />odet je s kosmiči vate. <br />Vanj sem te ujel, da te bom imel, <br />vedno, ko si te bom zaželel. <br /><br />Zvečer, ko veter barvo spremeni, ti priznam, <br />da te sploh nimam rad, jaz sem vate zatrapan. <br /><br />Nocoj te bom ljubil tiho v temi, <br />da začuti&scaron;, kako frfotajo mi geni. <br />Če hoče&scaron;, da to storim, kar sedaj.