Bila je pridna, napol frigidna,
vedno v šoli ali pa doma.
Bili ponosni na njo so starši,
nobena je soseda ni opravljala.
Vzvišena nad sovrstniki,
ki po šoli kdaj pa kdaj so šli na pir,
nikol ni hotla bit v njihovi družbi,
je vedno pravla: Pustite me pr mir.

Punčke mamine, punčke mamine,
Pojma nimate, kaj življenje je,
zato le pazite se.

Je mislila, da ve, kaj prav je in kaj ni
je mislila, da ve, kako naj se živi,
verjela, da vse zna, odlična skoz je bla,
sta starša ji govorla: Punčka pametna.
Ni vedla, kaj je pomanjkanje,
ni vedla, kaj je upanje.
Ni vedla, kaj so razočaranja
in da usoda se s človekom poigra.

Punčke mamine...

Za njo vsak dan bil je lep,
sta starša čuvala jo kakor cvet.
Živela je v raju, ki ga ni,
in verjela, da bo vedno brez skrbi.
Je vedla le kaj ji je rekla mama,
nikoli ni razmišljala sama.
Ne vem, kaj čez nekaj let bo z njo,
lahko pa rečem, da bo še hudo.

Punčke mamine...