Na smrt sem se prestrašu, ko prvič sem
spoznal, da dolga suha prekla iz otroka
krivo se drži, in frizura moja
vsepovprek štrli. Madonca, saj sem grši
kot zvonar v Notre Dame, me nobena
ženska marala ne bo! Pa sem zastokal:
O, mama, kaj naj nardim,
naj kompleksov se znebim?!


Prijatelj mi je djal:
je s tabo v redu vse in prav.
Poglej ta špeh, ki name se z leti je nabral,
in pleša mi ratuje, se preveč znojim,
ko je najmanj treba, pa na vso moč zardim.
Madonca, saj sem grši kot zvonar v Notre Dame,
me nobena ženska marala ne bo!
Pa sva oba zastokala:

O, mama, kaj naj nardim, kako
naj kompleksov se znebim?!

Prisedel je prijatelj, je dejal:
čist v redu sta oba, poglejta raje mene, mene reveža.
Ušesa mi štrlijo, zobje vsi krivi so, najhuj pa je,
da spadam med pigmejsko nacijo.
Madonca, saj sem grši kot zvonar v Notre Dame,
me nobena ženska marala ne bo!
Pa smo vsi trije zastokali:

O, mama, kaj naj nardim, kako
naj kompleksov se znebim?!

Tri ure smo ga pili,
vsak v svoje misli ujet,
potem pa smo počasi k sebi prišli spet.
Opazoval smo ženske, to bil je šele hec,
a veste, na konc koncev je luštno biti dedc.
Ženske so še slabše, čist vsaki kaj fali,
se bo za vsacga našla kakšna,
lahko smo brez skrbi!
Takrat so pa ženske zastokale:

O, mama, kaj naj nardim, kako
naj kompleksov se znebim?!