Pozen večer. Vse je tiho in posluša.
Le moj korak. Kar tako, nikamor.

Stare poti, oguljene že do kosti.
Vedno v krog, vedno le v Ljubljano.
Ljudje, ki prej so še hiteli, v svojih
posteljah za nekaj ur umirajo.
Prestavljajo na jutri, kar danes so
želeli. Srečni so, ker lahko pozabijo.

A nad Ljubljano
iskra, čas in mraz.

Šank zamenja cesto. V kozarec
točim si nevesto. Edino. Njo. Edino
vedno zvesto. Skozi dim in glasove
gledam zrušene mostove, za objem
zamenjal bi takoj to mesto. Ljudje v
daljavi so veseli, ob vinu sreča se
nalahno jim smehlja. A v meni
zidovi onemeli. Slišim le pijanca, ki
tiho poje: lalala...

A nad Ljubljano
iskra, čas in mraz.

Spomine pamet mi kaže, obraze
znane našteva. Mimo je. Preteklost
je prekleta kazen. Življenje mineva
in čutim že bližino dneva, ko bom
star. ko bom star in prazen. Ljudje v
daljavi so veseli, ob vinu sreča se
nalahno jim smehlja. A v meni
zidovi onemeli. S pijancem tiho
pojem: lalala...

A nad Ljubljano
iskra, čas in mraz.
In vedno:
iskra, čas in mraz.