To mi pravila je moja mama, da
nekoč v mestu je živela dama: lep
obraz, lasje še lepši stas. Vsi možje po
njej so koprneli, cele dneve pod njenim
oknom so sedeli saj včasih zapela je
naglas.

La la la laj,....

Ko s svojim petjem je končala,
vsem nalahno se je le smehljala,
in možje so jo zasuli s šopki rož.
Ploskali so in z nogami topotali,
naj še zapoje so moledovali.
In ona je ustregla želji vročekrvnih mož.

A nek večer,
ko je spet pri oknu stala,
prišel je ON,
ki ga še ni poznala: visok in mlad in lep...
In vso jo je prevzel.
S pogledom svojim jo je kar zažigal,
v njenih se očeh je ves čas dvigal.
In nazadnje peti je začel.

Že čez nekaj tednov sta se vzela,
kmalu dva otroka sta imela,
eden izmed njiju sem tudi jaz.
Po njej podedoval sem vso lepoto
in po njem vso moško sem krasoto,
a po obeh svoj božanski glas!